Valentin Rozman

Nekoč, nekje, nekako, smo se izgubili. Tam, daleč izven nas smo opazili svetlobo, ki je vzpodbudila našo radovednost. Izšli smo iz enega in edinega izvora, vendar smo čez čas pozabili od kod prihajamo. Bolj ko smo se približevali svetlobi, bolj smo se oddaljevali od samega sebe in zašli v ločenost. Nismo razumeli, da je svetloba zgolj odsev in posledica naše notranje vznemirjnosti. Z izgubo zavedanja o resnici smo ustvarili pomanjkanje, bolečine in bolezni. Čas je za vrnitev domov, za uskladitev razumevanja realnosti ter združitev v enost. Odpustimo si zasvojenost z barvami, zvoki in občutki. Vrnimo energije nazaj v snov in vzniknimo kot življenje iz fizičnega.